Letnik in smer študija v času izmenjave: absolventka, trženje
Na izmenjavi sem bila na: Stellenbosch University, Stellenbosch, Južna Afrika, 2. semester 2020
Za izbrano državo in fakulteto sem se odločila, ker sem vedno želela v Cape Town, potem pa ugotovila, da ima EF sporazum z univerzo, ki je le 50 km stran od Cape Towna. Zakaj bi šla samo na dopust, če lahko tam preživim več mesecev.
Na izmenjavo ne pozabi vzeti kopalk – če greš tja pozimi (ko je v Južni Afriki topli del leta). Čeprav Stellenbosch ni na obali, je najbližja plaža oddaljena le kakšnih 20 km. Za sončenje (in vsakodnevne aktivnosti) pa je nujna sončna krema – sonce je tam precej močnejše kot pri nas.
Na fakulteti mi je bil všeč velik kampus, kjer se druži ogromno študentov iz različnih fakultet, je kot mini mesto s kavarnami, trgovinami, hitrimi prigrizki, tam najdeš celo kino, ogromno društev, ki se jim lahko pridružiš tudi kot mednaroden študent (zelo priljubljen wine society).
Ko obiščeš Stellenbosch moraš obiskati vinograde, vinski festival, ki se odvija vsako drugo sredo, in preizkušati različna zelo okusna vina, saj je prav okolica Stellenboscha najbolj znana pokrajina v Južni Afriki po vinih (nekaj idej Spier, Delaire Graff, Tokara, Simonsig). Poleg tega pa še Bo-Kaap za malo mestnega pridiha in plaže, ki jih ne zmanjka (moji najljubši Clifton in Camps Bay) in Boulders Beach za res bližnje srečanje s pingvini.
Na izmenjavi sem prvič:
- poskusila južnoafriški ‘braai’ (njihova varianta piknika, ki je res popularen),
- videla pingvine in druge divje živali v naravnem okolju, ki jih pri nas ni,
- bila na rugby tekmi (študentje so strastni navijači njihove univerzitetne ekipe).
Zame je bil največji kulturni šok, da država ni najbolj varna in je obnašanje čisto drugačno kot v Sloveniji. Da se nisem smela sprehajati sama, še manj ponoči. Tudi po več ur na dan bila brez elektrike (loadshedding je tam nekaj običajnega). Vse je daleč, kar nepredstavljivo za Slovence. Drugače pa da Western Cape precej evropski občutek – ogromno belcev, na splošno Evropejcev (priseljencev in nemških turistov), zato velja, da to niti ni prava Afrika.
Moj najljubši spomin iz izmenjave so vsi ljudje, ki sem jih spoznala, vinogradi, ki sem jih obiskala, vina, ki sem jih preizkusila, in otroci, s katerimi sem se družila, ko sem dvakrat tedensko pomagala v vrtcu.
O sebi sem se naučila to, da sem iznajdljiva, pogumna in samostojna – pot ni najlažja, včasih je težko biti tako daleč od doma, ko te nihče ne more obiskati, še težje se je vračati nazaj med Covid pandemijo.
Moj nasvet zate je: samo pojdi. Morda se zdi, da je ogromno ovir, urejanja vize, dokumentacije, ki jo je zagotovo več, kot za Erasmus izmenjavo. Ampak je vredno. Vprašaj koga, ki je že bil, za kakšen nasvet. Nato pa uživaj, spoznavaj ljudi in kulturo in ustvarjaj spomine, kakršne nikjer drugje ne moreš.